DDV pri storitvah v tujini: kdo ga obračuna in kdaj

Če slovensko podjetje opravi storitev naročniku v tujini, pravilna DDV-obravnava ni odvisna samo od države kupca. Ključna sta predvsem status naročnika in vrsta storitve.

To je pomembno zato, ker lahko dve navidez podobni storitvi vodita do popolnoma različnega računa. Svetovanje nemškemu podjetju praviloma sledi splošnemu B2B pravilu, arhitekturna storitev, ki je neposredno povezana z določeno nepremičnino v Avstriji, pa praviloma sledi posebnemu pravilu za nepremičnine.

Ključne ugotovitve

B2B storitve znotraj EU: kdaj velja reverse charge?

Splošno pravilo iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 določa, da je kraj opravljanja storitve, ki jo prejme davčni zavezanec, praviloma tam, kjer ima naročnik sedež oziroma stalno poslovno enoto, ki storitev prejme.

Če slovensko podjetje na primer opravi IT storitev, oglaševanje, grafično oblikovanje ali poslovno svetovanje davčnemu zavezancu v Nemčiji, je kraj obdavčitve praviloma Nemčija. Slovenski izvajalec slovenskega DDV ne obračuna, nemški naročnik pa DDV obračuna po pravilih svoje države.

Pri takšni storitvi je pomembno tudi poročanje. Storitve iz prvega odstavka 25. člena, za katere je prejemnik v drugi državi članici dolžan plačati DDV po 196. členu Direktive 2006/112/ES, se poročajo v rekapitulacijskem poročilu RP-O.

Pozor: če opravljate takšne storitve v drugo državo članico EU in še niste identificirani za DDV, lahko nastane obveznost posebne identifikacije za namene DDV že pred prvo takšno storitvijo. Pri malih davčnih zavezancih je treba upoštevati tudi aktualna pravila čezmejne oprostitve.

Ali je VIES preverjanje obvezno?

Pri B2B poslu v EU je preverjanje DDV identifikacijske številke v sistemu VIES zelo pomemben del dokazne sledi. Z njim preverite, ali je številka naročnika veljavna za transakcije znotraj EU.

1. Pridobite DDV ID kupca.
2. Preverite jo v VIES pred izdajo računa.
3. Shranite rezultat preverjanja in datum.
4. Preverite, ali storitev res sodi pod splošno B2B pravilo.

Preverite DDV številko v VIES →

Veljavna VIES številka je pomemben dokaz, vendar sama po sebi ne reši vprašanja vrste storitve. Če za storitev velja posebno pravilo o kraju obdavčitve, se najprej uporabi to posebno pravilo.

Kaj pa storitev podjetju zunaj EU?

Pri B2B storitvah naročnikom v tretjih državah je logika pogosto podobna: po splošnem pravilu je kraj opravljanja storitve pri naročniku, zato slovenskega DDV praviloma ne obračunate.

Pomembna razlika pa je administrativna:

• kupca iz ZDA, Švice ali Združenega kraljestva ne preverjate v VIES,
• takšne storitve praviloma ne sodijo v RP-O kot storitve znotraj EU,
• dokazila o statusu naročnika lahko temeljijo na registracijskih, davčnih in pogodbenih podatkih.

Tudi tu morate pred izdajo računa preveriti, ali za konkretno storitev ne velja posebno pravilo.

B2C storitve: kdaj obračunate slovenski DDV?

Pri storitvah osebam, ki niso davčni zavezanci, drugi odstavek 25. člena ZDDV-1 določa osnovno pravilo: kraj opravljanja storitve je praviloma tam, kjer ima izvajalec sedež.

Slovenski izvajalec zato pri številnih običajnih B2C storitvah obračuna slovenski DDV. Toda to pravilo ima pomembne izjeme.

Digitalne B2C storitve in prag 10.000 €

Pri telekomunikacijskih, radijskih, televizijskih in elektronsko opravljenih storitvah (TBE) je kraj obdavčitve praviloma v državi, kjer prebiva potrošnik.

Za dobavitelja, ki je ustanovljen samo v eni državi članici, obstaja poseben EU-prag 10.000 € brez DDV. Pri izračunu se ne upoštevajo samo TBE storitve, ampak se prag deli tudi z določenimi čezmejnimi prodajami blaga na daljavo znotraj EU.

Za uporabo praga mora biti med drugim izpolnjeno, da skupna vrednost zadevnih dobav:

• v tekočem koledarskem letu ne presega 10.000 €,
• praga ni presegla niti v prejšnjem koledarskem letu,
• dobavitelj izpolnjuje pogoje glede kraja ustanovitve.

Ko je prag presežen, se kraj obdavčitve prenese v državo potrošnika. Podjetje lahko namesto registracije za DDV v vsaki državi uporabi sistem VEM / OSS.

Posebna pravila: kdaj splošno B2B/B2C pravilo odpade?

Storitve v zvezi z nepremičninami

Po 27. členu ZDDV-1 je kraj opravljanja storitev, ki so dovolj neposredno povezane z nepremičnino, tam, kjer se nepremičnina nahaja. Sem lahko sodijo določene arhitekturne, nadzorne, nastanitvene, najemne in gradbene storitve.

Ni pa vsaka storitev, ki se opravi fizično v stavbi ali tovarni, avtomatično storitev v zvezi z nepremičnino. Vedno je treba preveriti dejansko naravo in neposredno povezavo z nepremičnino.

Prireditve in dogodki

Pri dogodkih je treba biti natančen. Posebna pravila se razlikujejo glede na to, ali gre za vstopnino oziroma pravico do dostopa, drugo storitev organizatorja ali storitev osebi, ki ni davčni zavezanec. Zato ni pravilno vse dogodke enostavno obravnavati po pravilu »DDV tam, kjer se dogodek zgodi«.

Prevoz oseb in blaga

Pri prevozu oseb veljajo posebna pravila, ki kraj obdavčitve vežejo na opravljeno pot oziroma razdaljo.

Pri B2B prevozu blaga pa se pogosto uporablja splošno pravilo iz 25. člena, zato ni pravilno trditi, da je vsak prevoz blaga obdavčen zgolj glede na dejansko pot.

Najem prevoznih sredstev

Pri kratkoročnem najemu je kraj obdavčitve praviloma tam, kjer je prevozno sredstvo dejansko dano na voljo naročniku. Kratkoročni najem praviloma pomeni največ 30 dni neprekinjene uporabe oziroma največ 90 dni pri plovilih.

B2C storitve kupcem zunaj EU

Tudi pri B2C kupcih zunaj EU ne velja vedno slovenski DDV. ZDDV-1 za nekatere storitve določa, da je kraj obdavčitve pri prejemniku zunaj Unije.

Med takšne storitve lahko sodijo na primer:

• oglaševanje,
• svetovalne in inženirske storitve,
• pravne in računovodske storitve,
• obdelava podatkov in dajanje informacij,
• določene licence in pravice,
• elektronsko opravljene storitve.

Zato pri kupcu iz ZDA ali Švice nikoli ne uporabite avtomatičnega pravila »B2C = slovenski DDV«.

Kaj mora vsebovati račun pri reverse charge?

Če je prejemnik dolžan plačati DDV, mora račun poleg drugih zahtevanih podatkov vsebovati tudi navedbo »Reverse charge« oziroma »Obrnjena davčna obveznost«.

Pri običajni B2B storitvi znotraj EU naj bodo praviloma jasno navedeni:

• vaša identifikacijska številka za DDV,
• identifikacijska številka za DDV naročnika,
• opis in datum storitve,
• davčna osnova,
• brez slovenskega zneska DDV,
• navedba »Reverse charge / Obrnjena davčna obveznost«.

Za te storitve ZDDV-1 določa tudi poseben rok za izdajo računa: praviloma najpozneje 15. dan v mesecu po mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.

RP-O, DDV-O in roki

Pri storitvah iz prvega odstavka 25. člena, opravljenih davčnemu zavezancu v drugi državi članici, za katere je prejemnik dolžan plačati DDV, se transakcija praviloma vključi v RP-O in ustrezna polja DDV-O.

Če ste dolžni predložiti rekapitulacijsko poročilo, ZDDV-1 določa tudi hitrejši rok za DDV-O: do 20. dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.

Aktualne roke vedno preverite v davčnem koledarju FURS, saj se lahko zaradi dela prostih dni koledarski datum oddaje spremeni.

Kontrolni seznam pred izdajo računa za storitev v tujino

1. Je naročnik B2B ali B2C?
2. V kateri državi ima sedež oziroma prebivališče?
3. Ali gre za splošno storitev ali posebno kategorijo?
4. Če gre za EU B2B: preverite DDV ID v VIES.
5. Določite kraj obdavčitve.
6. Določite, kdo mora obračunati DDV.
7. Na račun dodajte ustrezno klavzulo.
8. Preverite obveznost RP-O, DDV-O oziroma OSS.
9. Shranite dokazila o statusu naročnika in naravi storitve.

Kako Račun123 pomaga pri računih za tujino?

Pri čezmejnih računih največ napak nastane pri kombinaciji podatkov o kupcu, DDV številke, klavzule in računovodskega izvoza. Račun123 podjetniku pomaga, da so ti podatki pripravljeni na enem mestu in da računovodja prejme strukturirano dokumentacijo brez ponovnega ročnega prepisovanja.

Račun123 omogoča:

• izdajanje računov domačim in tujim kupcem,
• DDV identifikacijske podatke kupca in podjetja,
• ustrezne davčne klavzule glede na vrsto računa,
• več valut in slovenske oziroma angleške dokumente,
• UJP e-račune in strukturirane formate,
• izvoze za računovodstvo v podprtih formatih,
• integracije s Stripe, WooCommerce, Shopify in API-jem glede na uporabljeni paket in način poslovanja.

Pri kompleksnih primerih – na primer storitvah, povezanih z nepremičninami v več državah, kombiniranih storitvah, lokalnih DDV registracijah ali stalni poslovni enoti – je še vedno smiselno, da davčno obravnavo potrdi računovodja ali davčni svetovalec.

Izkušnje iz prakse: največ napak nastane pri prehitrem sklepanju

Najpogostejša napaka pri računih za tujino je preprosta: podjetnik vidi tujo državo in avtomatično izbere »brez DDV«. To je lahko pravilno, vendar šele po tem, ko preverite status naročnika in vrsto storitve.

Druga pogosta napaka je nasprotna: pri B2C kupcu se avtomatično uporabi slovenski DDV, čeprav lahko za storitev velja posebno pravilo ali pa gre za storitev kupcu zunaj EU, pri kateri je kraj obdavčitve pri prejemniku.

Tretja napaka je uporaba 76.a člena za mednarodni reverse charge. 76.a člen ZDDV-1 ureja posebne domače primere obrnjene davčne obveznosti in ni splošna pravna podlaga za običajno B2B storitev podjetju v drugi državi članici.

Moj nasvet je zato vedno enak: status kupca → vrsta storitve → kraj obdavčitve → šele nato račun.

Uradni viri

• ZDDV-1 – Zakon o davku na dodano vrednost
• FURS – identifikacija za DDV
• FURS – DDV, DDV-O in rekapitulacijska poročila
• Evropska komisija – VIES
• Evropska komisija – kraj obdavčitve storitev
• Evropska komisija – One Stop Shop (OSS)

Članek je splošne informativne narave in ne nadomešča davčnega ali računovodskega svetovanja. Kraj obdavčitve je pri nekaterih storitvah odvisen od zelo konkretnih dejstev, zato pri zahtevnejših primerih preverite aktualna navodila FURS oziroma pridobite strokovno mnenje.

Pogosta vprašanja

Ali slovenskemu računu za podjetje v drugi državi EU obračunam DDV?

Pri večini B2B storitev ne obračunate slovenskega DDV, ker je po splošnem pravilu kraj obdavčitve pri naročniku. Na računu praviloma navedete »Reverse charge / Obrnjena davčna obveznost«. Pred tem preverite, ali za storitev ne velja posebno pravilo.

Kaj če DDV številka kupca ni veljavna v VIES?

Ne sklepajte avtomatično, da je kupec zato B2C. Preverite pravilnost številke, status naročnika in morebitna druga dokazila. Za uporabo pravil B2B mora biti status davčnega zavezanca ustrezno utemeljen.

Ali pri storitvi podjetju iz ZDA obračunam slovenski DDV?

Pri večini B2B storitev je kraj obdavčitve pri naročniku, zato slovenskega DDV praviloma ni. Ker ne gre za EU transakcijo, se ne uporablja VIES in praviloma tudi ne RP-O.

Kdaj velja prag 10.000 € pri digitalnih storitvah?

Prag velja pod posebnimi pogoji za čezmejne B2C TBE storitve in se deli z določenimi prodajami blaga na daljavo znotraj EU. Upošteva se tekoče in prejšnje koledarsko leto.

Ali je OSS obvezen?

OSS je poenostavljen sistem poročanja. Kadar je DDV treba plačati v državah potrošnikov, lahko podjetje OSS uporabi namesto ločenih lokalnih DDV registracij za transakcije, ki so vključene v posamezno ureditev.

Ali za storitev podjetju v EU uporabim 76.a člen ZDDV-1?

Praviloma ne. Običajna čezmejna B2B storitev se glede kraja obdavčitve presoja po 25. členu ZDDV-1 in pravilih EU. 76.a člen ureja posebne domače primere obrnjene davčne obveznosti.

Kako Račun123 pomaga pri izdaji računov v tujino?

Račun123 pomaga pripraviti račun s podatki o tujem kupcu, DDV identifikacijskimi podatki, ustreznimi klavzulami ter izvozi za računovodstvo. Pri kompleksnih davčnih primerih pa pravilno davčno obravnavo še vedno potrdi računovodja ali davčni svetovalec.

Priporočeno

• Obračun DDV za s.p.: korak za korakom
• DDV za začetnike: osnove in pogoste napake
• Stripe in davki v Sloveniji: DDV, FURS in računi
• Obrnjena davčna obveznost po 76.a členu – domači primeri
• Izdajanje računov z Račun123